03 747 19 80 info@os-planina.si

V sredo, 19. oktobra, smo se odpravili v Velenje. Po enoinpolurni vožnji smo najprej zagledali velike dimnike. Iz njih se je kadil bel dim. To je bila Termoelektrarna Šoštanj. Tam smo imeli predavanje o zgodovini, delovanju in onesnaževanju elektrarne. Izvedeli smo, da s hladilnimi dimniki preprečijo izpust do 99 % škodljivih snovi v zrak. Po predavanju smo si pogledali blok 6. To je najnovejši dimnik v elektrarni. Kot zanimivost so nam povedali, da bi, če bi razvili cevi, ki so v dimniku, prišli do Barcelone.

Po ogledu elektrarne smo se odpravili v Muzej premogovništva Slovenije v Velenju. Ta muzej ni kar nek dolgočasen in običajen muzej. V tem muzeju se z dvigalom, ki obratuje že od leta 1880, odpelješ več kot 155 metrov pod zemljo. Pred vstopom v muzej smo se opremili z rudarsko čelado in haljo. Pred vstopom v rudnik so nam povedali, da so obleke označene s čipi, da lahko vedo, koliko rudarjev je vstopilo v rudnik. V dvigalu je bilo malo strašno, saj je bilo zelo temno in ni bil kot zdajšnja moderna dvigala. Ampak so nam zagotovili, da je zelo varno. Ko smo prišli v rudnik, smo si najprej ogledali posnetek, ob katerem je pripovedoval slovenski pesnik Anton Aškrec. Pripovedoval je tudi o celotni poti po rudniku: kako je on preživljal delo v rudniku. Po končanem ogledu smo se odpravili na pot po rudniku. Na začetku nam je vodič povedal zgodbo o Sv. Barbari, ki je zavetnica rudarjev. Ogledali smo si več postaj, pri katerih je bilo na zanimiv in realističen način prikazano rudarstvo nekoč. Razložili so nam tudi, kako so nekoč reševali v primeru nesreče. Najbolj zanimiva postaja se mi je zdela tista, pri kateri so demonstrirali nesrečo. Na tej postaji so se tla začela tresti in občutek je bil res realističen. Povedali so tudi, koliko ponesrečencev je umrlo v enem letu v dveh nesrečah (31). Predstavili so nam več poklicev v rudniku in povedali, da so celo otroci delali tam. Sicer delo ni bilo tako težko, saj so morali gnati konje. Ja, tudi rudarske konje so imeli, ampak ti konji nikoli več niso videli dnevne svetlobe. Ves čas so le vlekli tovor. Na polovici ogleda smo imeli malico, kranjsko klobaso in žemljico, nato smo se odpravili v novejši del rudnika. Tam so nam predstavili prve stroje, ki so jih uporabljali, pa tudi kako drugačen je bil sistem podpiranja sten. Opazili smo lahko, kako je rudarstvo napredovalo skozi leta in kako je sedaj veliko bolj varno kot je bilo nekoč. Na koncu ogleda smo se peljali z vlakom. Po vožnji smo si ogledali najnovejši del rudnika, v katerem delajo sedaj. Po končanem ogledu smo z dvigalom odšli nazaj na površje. Tam smo se poslovili in odšli domov.

Ana Rajh in Zala Selič, 7. razred

 

 

Dostopnost za prilagoditve